“Energija izgubljena, ne vrne se nobena.”

Moja moška izkušnja in nezačrtana pota.

Bodi varčen, ohranjaj svoj ritem, ljubi najprej sebe, osreči najprej sebe, poskrbi za svoj prostor okoli sebe, za svojo celoto, svoje vrednote. To mi postaja načelo, ki se je rodilo iz izčrpanosti, prehitevanja, prevzemanja odgovornosti za proces drugih, obešanja na zunanje ideale, doseganja in hrepenenja po nečem, kar ne obstaja. To pa je šola umetnosti vzdrževanja svoje energije.

Bil sem nezavedno suženj ženske in verjetno sem še. Kolikor sem bil sposoben dojeti, sem si to ustvarjal z idoliziranjem, poveličevajem žensk v svojem življenju. In po drugi strani razvrednotenju sebe, da brez ženske nisem moški, moje poslanstvo, talenti, vrednote pa da nimajo smisla. Ne gre za to, da je ženska kriva, ravno nasprotno. Sam sebi sem ustvarjal utvaro in breme. Bil sem v iskanju njene ženske topline, ljubezni, zavetja, izpolnitve preko odnosa z boginjo, kot sem jo oklical (nadal sem ji celo en kup izvenzemeljskih lastnosti). Idoliziral sem žeske v oblake, da so postale nekaj, kar niso. S tem sem jim odvzel človečnost in sebi izpodrinil realna tla pod nogami. Zaslepil sem se s hrepenjenjem po nečem, kar naj bi z žensko lahko izkusil in da sem brez tega le polovica smisla življenja.

Ne glede na svojo disciplino, modrosti, najdeno stabilnost, sem imel v sebi še vedno en gumb. Gumb, ki sem se ga bal, da se spet sproži. Oooo ne, spet ženska pred menoj. UI UI UI, alarm! Kdo sem jaz? Kaj sem jaz? Kaj spet čutim nekaj, kar ni več harmonija? Eeeeeeeeej!!! Spet sem kar okamenel in postal okoren na določenih segmentih svojega telesa.

Opazoval sem steno in potem premaknil svoj pogled na žensko, po možnosti z vsaj malo potenciala privlačnosti. Neverjetno, kakšen odziv znotraj mene, kakšna razlika. Ne vem, kako je tu za ženske, ki gledajo steno ali pogled premaknejo na moškega. Kot sem sam opazil, se mi s premikom pogleda in pozornosti na žensko vklopi celo telo. Subtilno se v telesu nekaj premakne in zatem začne temu slediti še um, če ne sočasno. No zame je bila pozornost vedno neko vlaganje energije, za katero se do sedaj nisem zavedal, da me izčrpavala. Izkušnja je bila kot ujetnost v nek bermudski trikotnik, ki mi je začel počasi in vse bolj divje vrteti moj kompas, krmilo in kar lahko opišem samo kot, da bi mi nekdo vrtel glavo in bi ob tem izgubil svojo prištevnost. Enkrat več, drugič manj. Verjamem, da sedaj to bolj čutim, ker imam posebej zadnji mesec namero, da kot moški postanem celosten, da imam občutek, da sem sam s seboj zadosti, da se ne počutim osamljenega brez ženske, ali da bi bil z neko potrebo, ki bi me prevzemala.

Našel sem svoj notranji mir, srečo in ljubezen. A še vedno sem se zaganjal na nek način, in ob tem potiho trošil vse več energije. Telo mi je prevzelo kontrolo in začelo spet nekaj hrepeneti po ženski. Misli so se vklopile, in potem vse bolj vztrajno ustvarjale gnečo v glavi, ki je na koncu pripeljala do tega, da sem moral spiti kozarec vode, se nadihati, meditirati, iti na wc, se pogledati v špegu, da se prepričam, da sem še pri sebi. Ali kak podoben ritual. Hotel ali ne, sem se začel ob premiku pozornosti na žensko vse bolj ukvarjati s seksom, kako bi zlezel k njej in končno stopil na to zmagoslavno točko odrešenja, na oder v nebesih. Ali pa da bi se je dotikal, masiral, drgnil ob njeno kožo, se valjal čez njo. Karkoli, samo da bi bil ta stik koža na kožo in da bi me ljubila. Da bi rekla Oooo George, hočem te!! Potrebujem te! Kot, da je njena potreba po meni dokaz, da sem vreden obstoja. Malo dramatiziram, a zgolj z namenom, da opišem ta subtilna gibanja zavesti in čutenja, ki so včasih manj, drugič bolj intenzivna, in zadnje čase to počasi vse bolj izginja.

Počasi sem se skozi zadnjih 7 mesecev z namero, da ne stopim v naslednji odnos iz nekih nezdravih potreb in navezanosti, vse bolj centriral. Vse bolj sem bil lahko z žensko in čutil njeno telo, brez potrebe po nečem več kot to, kar je bilo v tistem trenutku. Vse bolj sem se kot moški začel čutiti polnega, celostnega, mirnega, stabilega, srečnega sam s seboj.

Ko gledam nazaj, mi je vrtoglavo, kako sem trošil vso to svojo energijo, se vrgel iz svojega ravnovesja. Izgubljal fokus. Izgubil jasnino svojega vida, sluha, pomnenja, dojemanja. Trošil sem energijo za nekaj, kar mi ni prinašalo nobene resnične zadovoljitve, le gonjo in izčrpanost.

Toliko je teh potreb, navezanosti, hrepenenja, ki ne samo mene, ampak tudi druge moške vleče k ženski, jo omejuje, jo ustvarja v nekaj, kar ni. Toliko je tega, kar nas moške razdvaja, prepolavlja na kose. Ampak vem, da se lahko sestavimo spet skupaj. Če meni to uspeva, verjamem, da je tudi že drugim (posebej sodeč po knjigah in zgodbah moških, ki jih berem). In ko se sestavimo spet skupaj, bo ne samo odnos lepši, verjamem, da bo cel svet izgubil neko napetost, boj in dokazovanje. Da se bo lahko vzpostavil mir v partnerstvu, v družini, skupnosti in po celem svetu. Vsaj sam tako to čutim po vsem, kar sem dal čez v odnosu. Ves ta boj, ki je vplival na celo moje življenje. In ga nikoli nisem hotel med nama.

Sedaj sem si zadal in prvič čustim potrebo po tem, da samo opazujem svojo energijo ob ženskah in si ustvarjam svoj prostor. Da ne vlagam svoje energije več nikamor, kjer se do sedaj ni obrestovalo. Da si ustvarim svoj prostor, da sploh dojamem ločeno od ženske, kdo sem jaz. Da lahko izkusim, kako je brez tega, da nekaj vedno skušam narediti, kadar je ženska v bližini. Spuščam se v nepoznan teritorij, ki me navdaja z pridihom mogočnosti in vesoljnosti. Odpravljam se na notranje popotovanje tujca.