Sem odprl vrata vsemu temu zadrževanju po eni strani strahu pred telesnim stikom, po drugi strani pa upora občutku agresije povezane s seksom. Samo sprejemam to v sebi. So deli mene kot človeka, ki so mi kar močno temačni in jih v sebi nisem upal uzreti. Hkrati se ob tem zavedam, da sem sredi izpuščanja globokih prvinskih človeških strahov in da bom s tem bližje popolni svobodi sam s seboj in z ljudmi.

Tolko močno željo sem imel po svobodi s telesnim stikom, a sem bil hkrati zakrčen, v strahu in posledično ustvarjal zgodbe, interpretacije o tem, zakaj imam to potrebo po telesnem stiku. V meni se je ustvaril občutkek spolne agresije, ki sem jih skušal prikriti navzven in pred seboj.

Zgleda, da imam to kot moški v sebi do ženske. To tekmovalnost, željo po prevladi, podjarmenju. In sem se upiral, da bi to bil in čutil. Nebi si upal to priznati v sebi oz. si nisem do včeraj upal.

Mi je žal za to izkušnjo od mene do žensk. To prikrivanje. Zaradi obeh. Velikokrat, če ne večinoma, ko sem se telesno približeval ženski, sem pri tem slej ko prej naletel na misel o spolnem aktu in sem se potem začel upirati tej misli in je raslo in raslo. Vzniknila je ta sexualna agresija, nakopičen občutek upora, ki je v meni ustvarjal norost. To sem potem prikrival in potlačeval. A kot sem se naučil pri fiziki, nobena energija ne gre kar v nič 🙂 Poznalo se je na mojem vedenju.

Zaradi tega sem si ji ali umikal in ustvarjal hlad med nama, ali pa silil vanjo, vdiral v njen prostor. Nekontrolirano. To je kot obsedenost z demoni. Demoni prednikov. Jaz tega niti nisem hotel, pa se je potem izkazalo za to, da spet nosim eno seksualno napetost. Frustriran sem bil, ko sem dobival ravno nasprotno od odnosa, kot sem si ga želel. Bodisi je to šlo za prijateljski odnos, ali potencialno partnerko. Počutil sem se razočaranega, ker se nisem mogel znebiti tega v sebi in nisem vedel od kod se meni to skos vklaplja. Vse dokler nisem sprejel občutka seksualne agresije, ki sem jo čutil v sebi, nisem dojel, kakšna zgodba se odvija v mojem filmu.

Je res nerodno to priznat, da sem sam imel nekaj takega kakorkoli v sebi, kar sem tako preziral navzven, gnusilo se mi je. To agresijo moškega, posiljevanje, tupoglavost, da je moški tisti, ki mora žensko imet v vajetih, če ne ni dec. In da k ženski skos s temu seks vibom pride. Da, če je nima ujete, podjarmene, da je zguba. Se mi pred menoj odvija film, kot da sem jaz ta zahojen brezčuten kmet izpred 100 let, k je ženo pred otroci “pofukal” kot da je lastnina. Zgrožal sem se ob tem, ko sem bral o teh zgodbicah naših prednikov, starih staršev. Še v mojem času vem, da so te zgodbe realnost.

Vidim, da vse tisto, kar preziram navzven, obsojam, se zgrožam, da imam tudi v sebi. In da s sprejemanjem, priznavanjem, prepoznavanjem tega v sebi, lahko res prekinem ta prenos naprej. Drugače bom samo v drugo obliko zavil te podedovane vzorce in še naprej ustvarjal negativne posledice tako za sebe, kot žensko, kot zanamce.