Čeprav mi je to težko povedati, bom. Tudi, če me lahko spremlja občutek, da si s tem odrezujem svoj “moški ponos” karkoli to je. Zgodbica.

Tako kot moj oče, seveda, sem bil tudi jaz pretkan v tem, da sem dobil nekaj, kar sem hotel, brez da bi se mi moral izpostavljati in narediti prvi stik, da bi bil jaz iniciator odnosa, posebej pri ženskah.

Moj oče, vsaj kolikor sem ga lahko opazoval od svojih otroških let naprej, je to zvijačo izogibanja uporabil pri malo da ne vsem. Vedno z neko manipulacijo drugih, samo da mu ni bilo treba direktno vzpostaviti stika, nekaj začeti ali pa tudi končati. Ali je bila v to situacijo porinjena mami, ali pa nek frend, ali skupina prijateljev. Vedno je bil nekdo, ki je stopil naprej v bojno linijo namesto njega, on pa je žel slavo za vse, kaj je ustvaril in omogočil iz svojega varnega zaledja drugih.

Tudi jaz sem to povzel od očeta v svoji osebnosti, do določene mere. Meni se je to najbolj pokazalo v navezovanju in prekinjanju zvez s puncami. Seveda pa tudi v nerodnosti pri pristopanju pri poslovnih priložnostih in potencialnih partnerjih.

Zame so punce v najstniških letih vedno “zrihtale” moje prijateljice. In tako se meni ni bilo treba izpostaviti. Sem šel do nje z lahkoto, ker sem že vedel preko prijateljic, da se zanima zame. Sem bil kot nek pomembnež potem, predsednik, ko sem že vedel da me ona hoče.

Vedno sem se izogibal temu, da bi pristopil do ženske. Z nekaj izjemami kot najstnik, ko sem bil pijan in se mi je ‘jebalo’ kaj si bo mislila o meni, in sem bil pač že dovolj napumpan z egom, ker sem kot najstnik do 17 leta punce menjal vsako na par mesecev. Začel sem že v 3. razredu. Vse na račun dobrih prijateljic, ki so mi jih rihtale eno za drugo. Jaz sem samo izpolnjeval naročila 🙂

Kakor pa sem bil prepuščen sam sebi, da ni bilo z menoj ene prijateljice, ali pa takratnega frenda, s katerim sva ‘vrebala’ ženske po celem Kranju že pri 14ih, sem bil pa boječko. Nebi si upal stopiti pred žensko kar sam od sebe. Celo telo, vse se mi je upiralo temu, in sem si raje natvezil vse sorte razogov, zgodbic o tem, zakaj ta ni prava, ali pa da ni pravi trenutek. Samo, da mi nebi bilo treba do nje. In seveda sem s tem slepil samo sebe in v sebi potlačil razočaranje sam s seboj.

Znal sem pa dobro ‘mutiti’, da sem prvo dobil od nje interes, varnost, in šele potem stopil do nje. Ves močan in ponosen, da prihajam v že naprej dobljeno bitko.

Mislil sem, da sem našel pravi vzrok

Sledilo je obdobje, ko sem bil od 19 do 27 leta sam. Postal sem sam sebi kontrast. Temu so botrovale nadnaravne izkušnje, zaradi katerih sem se izoliral od družbe in postal še do konca neroden v družbi žensk, ki so mi bile všeč. Takrat sem se potem po nekaj letih postavil psihično na noge, ustaril nova prijateljstva, nove interese, a konfrontacija z eno, ki mi je bila všeč je bil zame še vedno kot, da bi stopil pred strelski vod.

Pri 27 letih sem preko intenzivnega tečaja za osebno rast dojel, kakšna reva sem. Takrat sem mislil, da sem bil reva zaradi strah pred tem, da bi se katerikoli zavezal 100%. Da sem se zaradi tega bal izpostavljati in biti direkten z žensko od začetka do konca, z vsemi kartami na mizi. A se je pokazalo, da ni to bil pravi strah.

Takrat sem dobil pogum in šel iskat žensko, s katero se v odnos vržem do konca, da za seboj zaprem vrata. Kljub strahu šel vabit eno pa po eno prijateljico, ki so mi bile všeč. Vabit na kak dogodek ali aktivnost, kjer sem jim lahko povedal, da so mi všeč. Zraven me je bilo strah, ko norca. Kar tresel sem se po celem telesu, preden sem ji povedal, da mi je všeč. Ves sem bil neroden ob tem, dregetal, a sem le izustil. In dobil sem zavrnitve. Eno sem ves neroden takrat tudi sam bolj direktno zavrnil, preden je šlo zares.

Bil sem prej tudi rit kar se tiče izhoda iz zveze. Spet sem mutil. Se ne soočil s pogovorom, zakaj odhajam, kaj me moti ali kako lahko skupaj prideva čez to. Nisem se hotel soočati s tem zadnjim stikom. Zato sem največkrat poslal sms. Ali pa enostavno čakal in kujal neko nezadovoljstvo in hladnost, dokler me ni ona vprašala, kaj je narobe, da sem potem izjavil neko bedarijo.

Tokrat sem si rekel, da bom za seboj v zvezi zaprl vrata, saj sem jih prej res puščal na stežaj odprta, da sem lahko pobegnil, ko mi nekaj ni bilo všeč. A to ni bil moj pravi strah, strah pred zavezo. Kar sem ugotovil šele, ko je bilo konec moje zadnje zveze.

Mislil sem, da se ji moram 100% zavezati

5 punca s katero sem šel takrat na zmenek, je bila moja zadnja partnerka. Spoznal sem jo že prej, in ji preko facebooka povedal, da je salsa v Zlatem zobu v Ljubljani, če bi šla rada plesat. Nisem bil direkten, da mi je všeč. In rekel sem ji, da grem sam s prijatelji tja. Rekla je, da jo veseli, da je ravno iskala priložnost, da gre lahko nekam plesat in vprašala, če gre lahko zraven.

Kljub temu, da sem se bil pripravljen soočiti s strahom zaveze eni ženski ALL IN, 100%, sem bil skoraj da paraliziran ob tem, ko sva šla plesat. Mislil sem, da bodo z menoj prišli prijatelji, kar je bilo v planu, da gremo kot drušnja ven, a so ga nekje že preveč spili in potem niso prišli. Jaz pa sem bil soočen s tem, da grem sedaj sam z njo tja.

Kako močno se spomnim iz slik, kdo sem bil. Imel sem dolg črn plašč, črn kavbojski usnjen klobuh, spodaj srajco in zlikane bež hlače. Dajal sem vtis gospoda, spodaj pa sem držal svojo zadržanost in strah konfrontacije.

Prišel sem jo iskat, in sva šla skupaj tja. Že na cesti sem bil nervozen v telesu in zbegan v orientaciji, da sem lokacijo zgrešil, mislim da celo dvakrat.

Vstopiva, se usedeva in pred nama skoraj prazno plesališče. 6 mesecev sem prej treniral salso, a zunaj plesne šole nisem plesal še nikoli. Greva plesat in jo pohojam, zvijam roko na hrbtu. Grem v wc in si v ogledalu govorim: “George, zajebal si!”

Vrnem se nazaj na plesališče in se skupaj usedeva. Poveva si celi življenjski zgodbi in svoje sanje. Skupaj sva čisto zasanjana. In potem se vse bolj začnem tresti. Hotel sem ziniti, da mi je všeč, a nisem mogel izustiti. Treslo se je že celo moje telo, dregetal sem eno celo uro. Ob tem je začela dregetati tudi ona. Ni bilo prvič, da se mi je to dogajalo, bilo pa je najbolj intenzivno.

In le zinem po eni uri: “Všeč si mi.”

In ona čez kakšno minutko tišine odvrne:

“Hvala. Res cenim, da si mi to lahko tako direktno povedal.”

… In nič.

Čakam, se nadiham, malo sprostim in ostanem v nevedenju, ali sem ji všeč ali ne.

Peljem jo domov in v avtu se spet začnem tresti. Hotel sem ji dati poljub. Da bi zapolnil praznino nerodnosti, sem govoril, kar sem pač lahko. In potem se le nagnem do nje in ji hočem dati poljub. Ona pa obrne svojo glavo stran in reče: “Hočem jasnost, preden se spustim v kak odnos.”

Spet sem ostal brez besed in nejasen, ali sem ji sploh všeč.

Nekaj dni kasneje sem bil na online seminarju za osebno rast pri njej doma. Ko se je zaključil seminar in so vsi odšli domov, sva se usedla v kuhinji in imela ob čaju sestanek za tisto jasnost. Zmenila sva se, da greva na najin prvi zmenek.

Par dni kasneje, decembra 2011 sva bila ob Ljubljanici s Fari’s delice falaflom v roki. In ko sva si izmenjala svoji viziji, kako si želiva živeti, kaj za vsakega pomeni partnerstvo in kdo si želiva postati kot človeka, je nastal trenutek popolne praznine.

Oni mi reče: “Jaz se te izberem za zmeri.”

10 sekund kasneje izjavim tudi sam: “Jaz tudi, za zmeri.”

To je bilo pred prvim poljubom in preden sva se prvič prijela za roke! Takrat sem imel občutek, da sem stopil v popolnoma nepopisano prihodnost, nepoznano. Prijela sva se za roke in urco kasneje na božičnem salsa plesu prvič poljubila.

Za tem sva ustvarjala. Skupaj vodila, organizirala tečaje, seminarje za osebno rast. Skupaj 2 leti raziskovala partnerske odnose v različnih kuturah sveta pri ljudeh doma (Exploring partnership). Začela vsaj različne posle in še več projektov. Skupaj prehodila v letu in pol 5.000 km, tudi brez denarja, kjer sva spala velikokrat v divjini brez šotora, brez hrane, brez vedenja, kje pristaneva naslednji dan ter skupaj predavala, vodila delavice o soočanju s strahom in pomagala ljudem v osebnih prebojih. Neverjetno je, kaj sva doživela.

Moral sem se soočiti s tem, čemur sem se najbolj upiral čutiti

… A nekaj je ostalo pod predprogo. Moja nerodnost. Moj pravi strah stika, pristopanja in odhoda. Na začetku je ona to spregledala in se uprla le na moje besede, mojo vizijo tega, kdo sem in kaj hočem ustvariti v svetu.

Spustila me je k sebi kljub moji nerodnosti. Jo prezrla na račun ostalih stvari. A to je imelo posledice. Jaz moje nerodnosti nisem prerastel, in jo tako nosil naprej ne samo v stik z drugimi ljudmi, ampak tudi in najbolj v najini intimnosti.

Ta nerodnost stika je tisto, kar odvrača žensko, ustvarja pravo nasprotje vzburjenja in dinamike telesne privlačnosti.

In prav to je tisto, kar je kljub temu, da sva znala reševati vse sorte krize v odnosu v ekstremnih okoliščinah, med nama ustvarjalo neizogiben konec. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo ona dojela, da je to tisto, kar jo odvrača. In je na eni točki, kljub temu, da ni vedela, kaj so pravi vzroki za to, postavila mejo. Ni več dovolila moji nerodnosti, da bi prihajala v njen prostor. In sva po 6 letih najin partnerski odnos tako končala.

V moji naravi je, da dokler ne najdem pravega vzroka, ne prestanem iskati. In tako sem vdano iskal pravi vzrok njenega zidu. Ugotovil sem, da eden drugega že od začetka nisva dojemala isto. Spoznal sem, da zid ni bil nekaj, kar je nastalo skozi odnos, ampak je bil tam že od začetka, le da je dovolila, da sem se, kljub svoji nerodnosti okoli stika, prvega dotika in intimne bližine, splazil preko njenega zidu. Kljub temu, da je mnogokrat s svojim pristopom nisem privlačil, bil ravno nasproten temu, je spustila svojo mejo in ugajala. To so bili tisti mnogi trenutki, ko od tega nisva imela drugega kot izgubo energije in frustracije, zakaj ne doživljava neke globlje telesne povezanosti, bolj iskrive dinamike ali zlitja dveh teles.

Šele, ko sedaj res dojamem, kaj je ustvarilo, kaj je moja odgovornost za nastanek tega zidu, lahko zares raziskujem odnos, ki je tega zidu prost. Končno sem prepoznal ta strah, ki je ustvarjal to dregetanje v meni in ga sprejel. Ni imel veze s predanostjo v odnosu. Strah me je dotika, bližine in to priznam sedaj brez oklevanja. S tem, pa ta strah nima več premoči nad mojim telesom in umom.

Neroden sem bil tudi ob moških oz. vseh interakcijah, kjer se je recimo nekdo usedel zraven mene, ko je slučajno name naslonil svojo nogo. Navidez sem bil sproščen, a hkrati je v meni bil en dreget. V sebi sem držal napetost, ki je nikoli nisem sprostil, tudi med najbolj povezanim seksom, ki sem ga lahko izkusil. Kot, da bi imel pod svojo kožo še eno občutljivo, dregetajočo, prestrašeno plast.

Ob vsem tem se zavedam, da nobeni stvari ne uidem. Da se bom slej ko prej moral soočiti še s tako nerodnimi stvarmi, ki sem jim skušal ubežati. In da to ni moja nerodnost, ni moj strah, ampak prenešen strah, prenešena nerodnost od mojega očeta. Presenetljivo mi tokrat niti ni bilo treba gledati, iz kod ta strah izhaja, kakšna zgodba otroštva je v ozadnju. Sem tako jasno občutil, da to ni moj strah, le zgodba, izmišljotina ali mojega očeta, ali družbe. Vseeno. Nima veze z resnico ali realnostjo in ni dejansko moj strah.

Vse od sprejetja tega strahu sem občutil razliko v interakciji z ljudmi. Bil sem v čakalnici z ljudmi zraven sebe, z neodkritim občutkom sproščenosti in lahkotnosti. Na imrovizacijskemu plesu sem s starejšo žensko, s katero nisem imel veliko stika, plesal kot da sva ljubimca, ki se imata najbolj rada in sta eden z drugim v popolnem zaupanju. Stvari, ki jih nisem nikoli dovolil občutiti ali izkusiti v stiku dveh teles. Tudi predaval sem včeraj s takim žarom in sproščenostjo pred ljudmi, da nimam besed za to veselje, ki je bilo vse okoli mene.

S sprejetjem oz. priznanjem tega strahu in odkritjem njegove nerealnosti mi sedaj prihajajo situacije nasproti, kjer odkrivam to novo svobodo biti med ljudmi vesel, lahek, z nasmehom, in široko odprtim ljubečim srcem. Vesel sem, da imam to priložnost biti v istem življenju drug človek, z drugačno izkušnjo. Res se mi vrača občutek, da spet začenjam še eno izmed novih življenj.