Začutil sem, da me ženske ne držijo več za “tiča” (penis za tiste, ki imate rajši formalnost). Ker prej sem še vedno imel to šibkost. S to nevidno vrvico sem bil ob ženski ubogi berač. Pred žensko sem se nezavedno pomanjšal, avtomatsko ugajal na razne načine, podlegel in se ob tem sem pa tja silil vanjo, iz strahu, da izgubim to možnost ga “namočit” vanjo in s tem povezane užitke. Ona je imela moč nad mano, priznam, ne glede na to, kolk sem jaz mislil, da šofiram stvari. Bil sem ubogi berač zaradi tega tudi na drugih področjih. Večkrat sem že prepoznal, kako je vse hologram, kako eno določa drugo, del na celoto, manjše na večje in obratno.

Nisem se znal v odnosu do ženske popolnoma ločiti in se postaviti zoper njenemu egu, ko je bilo treba. Da bi ob tem tudi najin odnos lahko napredoval. Da bi ona lahko spregledala svoj tovor, ki ga prinaša v odnos. Sem bil jaz vedno pripravljen vse spustiti, njej pa sem iz tega nezavednega strahu, da bi jo izgubil, dal jokerja, da se je izmuznila soočenju s svojim egom.

Seveda je mojemu napredku botrovalo tudi to, da sem že pol leta predano posvečal ustvarjanju svojega energetskega prostora, ustvarjal razdaljo med menoj in zunanjimi pritiski, prepričanji in verovanji drugih ljudi. Namen sem imel odkriti svojo avtentično moškost in svojo celovitost.

A naslednja stvar je bila zame ključ, da sem lahko stopil naprej, kar se odnosa do ženske tiče, da sem se lahko kot moški postavil zase.

Na nedavni delavnici tantre sem doživel poln orgazem v celem telesu, blaženost, objem, kar sem čutil kot maternico vesolja. Vsa skrb in napetost sta izginili in se zamenjali z objemom topline, varnosti, vedenja, celosti. Vse je postalo barvito. Čutil sem lahko tudi orgazem ženske poleg sebe, v svojem telesu. Potem sem sam postal ženska. Moje telo je bilo prevodnik, kitara, ki sem jo brenkal na vse možne načine. Vse to sem ustvaril brez drgnjenja in podobne stimulacije, zgolj z namero uporabit svojo seksualno energijo, da sem si dovolil to doživeti, z zavestnim polnim dihanjem in sproščanjem zvoka, ki je prišel naravno zraven. Najprej sem bil vzburjen, nato v odtenkih orgazma, nato v stanju najbolj popolnega miru, miline. Vse brez dejanske potrebe po ženski, sam s seboj. Kar sem probaval še doma in deluje vsakič znova.

Še pred tantra delavnico sem se ukvarjal s tem, ali bo kakšna ženska, ki bi šla z mano tja. Ni je bilo. Tako da sem spustil vse skupaj in si izbral iti sam zase. Kar je bilo v bistvu na koncu v skladu z mojo globljo namero, da sem sam zase zadosten, neodvisen od ženske, celosten kot moški sam zase. Dobil sem učitelja, besede in vaje, točno take, ki sem jih rabil doživeti!!

Zaradi tega štrika na mojem falusu, da mi le ona lahko da največji užitek v spolnosti, sem bil mentalno v lastnem zaporu in brezupni berač. Nisem se mogel osvoboditi misli na seks in vzburjenosti, kolkor je samo ena misel ali reakcija vstopila v moj um ali telo. Boril sem se s tem, kdaj močneje, kdaj manj. Lahko sem sicer vse to malenkost utišal, znižal jakost. A ko je enkrat vstopila misel na seks, je pustila svojo sled, svoj niz zaporednih dogodkov, borbo.

Opazil sem, da po tem, ko sem sam zase doživel ta poln orgazem, da ob ženskah nimam več te borbe z mislimi in tega boja z vzburjenostjo v svojem telesu. Ni več potrebe, želje po nečem, hrepenenja. Ne mentalno, ne fizično, ne na nivoju energetskega telesa. In kar je glavno, da se lahko sedaj prvič zares zoperstavim mogočnemu egu ženske, brez da bi bil šibek ob tem, se razjezil zaradi občutka nemoči, ali se zgubil v oblakih, ker bi imela ona moč nad penetracijskim seksom, kar sem smatral za najbolj potešljivo stvar v vesolju. In to je naredilo temeljito spremembo zame in za njo. Da je tudi sama prvič ob meni tudi bila spodbujena priznati svoje napake v polnosti, predvsem čustveno sprejeti vse posledice in odgovornost. Ker jaz tokrat nisem bil pohleven pred njo, ugajal in jo skušal prišparati trpljenja.

To nemoč ob ženski mi je seveda čez celo življenje okrepila prevladujoča vzgoja s strani mami in drugih žensk, in pomanjkanja pravega zgleda v odraslih moških okoli sebe. Od vseh teh vzorcev sem bil telesno nepretrgano navezan na njo preko seksualnosti in čustveno preko dojemanja nje v liku moje zaščitniške mame. Tako, da je bilo logično, da me je bilo ob vse tem strah, da jo izgubim, če se ji postavim po robu.

Sedaj tega strahu pred tem, da bi jo izgubil ni bilo več tu, ker nisem imel česar več za izgubiti. Pomembna je postala zgolj resnica in da sem se postavil za to, kar sem čutil in vedel, da se dogaja med nama. Med čemur je bilo najmočneje to, da je ves čas projecirala name svojega očeta in mnenja svoje mame o očetu, njune bitke, ki niso imele nobene veze z menoj. Te njene projekcije so mi dajale občutek, da sem bil ob njej vedno nekdo, ki je manj od nje in od drugih moških, da sem nepoboljšljiv v svojih šibkostih, ki so bile zaradi te projekcije ojačane 10 kratno ali več. Tudi, če jih nebi imel v sebi, bi se moral bojevati z njeno podobo, ki jo je vztrajno preslikavala čez mene.  Zaradi fundamentalne nemoči oz svoje vrvice, nisem bil sposoben prodreti skozi njeno stalno deflekcijo, da je problem tiči v meni in nesprejemanju nje.

Imel sem sicer v sebi ta del, ki je bil negotov vase, kar sem podedoval od očeta. To sem do nedavnega v sebi že osvestil, da ta očetova negotovost ni moja negotovost in se je osvobodil. To sem naredil, ko sem bil že nekaj časa na svoje. Z njo sem bil enostavno preveč obsojen glede tega, da bi se lahko zavedal, da to nisem jaz. V čemer vidim, da je korist v tem, da nisi vedno skupaj, da ima tudi vsak svoj prostor in ustvarjene tudi ločene odnose in interese, ki ga izpolnjujejo. Z njo sem bil do tega nedavnega razpleta nemočen narediti spremembo. Naporno je bilo, boleče, saj ne glede na to, kaj sem sam na sebi naredil, kako stabilen sem postal, koliko stvari sem osvestil kot programe očeta in mame iz otroštva, sem pred njo še vedno pogrnil in se ponižal. Vse do te točke, dokler se nisem še seksualno ločil od tega, da sem odvisen od nje in tega, da bi lahko bil le od nje spolno in čustveno zares potešen.

S to ločitvijo od odvisnoti v seksu sem jo lahko soočil s tem, kar je projecirala name, bitko njene mami in očeta. Kot mojster samuraj sem se počutil, nepremičen. Lahko sem prodrl skozi vsa njena pričevanja, da je razlog v meni, da je taka samo ob meni in da me zaradi tega pač ne more sputiti blizu. Da je imela možost dojeti, da kar je projecirala name, bitko in mnenja njenih staršev, je projecirala tudi na druge moške, ob tem pa verjela, da je taka kot je samo z menoj. Kako globoko je to dojela, je seveda odvisno od nje, kolikor je bila in je pripravljena sprejeti oz. čutiti, priznati. Zame je bilo dovolj, da sem lahko pred njo prvič stal nepremično, brez da bi padel v njeno zgodbo in se sramoval samega sebe, in brez da bi se bal karkoli izgubiti.  Po 6 letih nezavedne borbe sem lahko prvič čutil, da sem prodrl skozi to njeno utvaro. Najprej čez svojo, potem pa še skozi njeno, brez da bi sam zgubil svojo razsodnost in moč.

Praktično se v odnosu še nisva nikoli zares spoznala, kdo sva, kaj čutiva eden ob drugem. Ker je bilo vse, kar sva eden o drugem verjela in čutila, le zgodbice, mnenja, prepričanja, nepotešene, neosvojene bitke najinih staršev. In prišel je čas, vsaj pri meni, da te bitke staršev pustim staršem. Niso moje. Jaz nimam zamer do ženske. Jaz nisem nek nasilnež, brezbrižnež, nebogljen moški. Karkoli naj bi bil, nisem. In tudi ona ni to, kar misli, da je in da mora biti.

Bitke staršev, so bitke staršev. Nimajo veze z najinim odnosom in kdo sva lahko eden za drugega. Kar je, je odvisno od tega, kaj ustvariva tukaj in zdaj, kar si želiva izkusiti, imeti med seboj. Vse je mogoče, če si dovoliva.

…………………………………

Tudi, če sedaj pride v družbi žensk misel na sex, vzburjenost, ne pusti sledi, pride in izgine. Karkoli se skuša prikrasti kot ena navezanost, ali misel, jo preopoznam, ko vstopi. In sama izgine. Obdržim svojo individualno energijo, prostor prost teh napetosti, potreb, brez trošnje energije. Svoj zen, mir pri hiši.

Tudi, ko se mi je med tesnim plesom z eno žensko vmes malenkost dvignil in se je ona vsa vzburila in vzdihovala, pri tem nisem imel nobene napetosti, notranjega boja ali reakcije v umu. Je pač bil malce napet del telesa in je sam od sebe popustil. Ostal sem lahko prisoten sam s seboj in tem, kar sem delal. Ukvarjal sem se lahko z užitkom v plesu, ne kaj bi se lahko zgodilo. Bil sem v svojem telesu, miren, sproščen in v užitku vsega, kar se je dogajalo. Ona pa svobodno v svojem telesu. Vsak zase, čeprav skupaj.

Če sva vsak zase odgovorna za svoj užitek, za orgazem, kako bi to vplivalo na vajin odnos? Kdo postaneta zase v intimi ali izven nje? Kako to vpliva na dinamiko odnosa nasploh?

Zame je moja individualna odgovornost za to oz. sposobnost naredila korenito spremebo v tem, kako dojemam žensko in kako se sam zase počutim drug kot prej. Z novo odkrito močjo, stabilnostjo in notranjo srečo. Kar hočem reči je, da se splača iskati celost sam zase, kot moški ali ženska. Da se odpreš do tega, in bo tako kot do mene, ta stvar, izkušje in sprememe prišle tudi do tebe.

Še kako je držalo to, da ko sem bil pripravljen, da je prišel tudi učitelj. Pripavljen sem bil in dovolil sem si spoznati, kako sem lahko sam zase zadosten in celosten, ne glede na to, kaj bi to prineslo v moj odnos in dojemanje ženske. In prišel je učitelj tantre, ki je bil po moji meri, mi povedal točno to in na tak način, kot sem moral to slišati in poklonil vajo, ki mi je odprla vrata naprej.