NAUČENI SMO, DA SE UPIRAMO DOLOČENIM ČUSTVOM IN PRIZNAVANJU NAPAK

Zato je pot ljubevnika

Pot osvoboditve od vseh vedenj, reakcij, vseh prepričanj in začaranih krogov.

Pot samostojnosti, kjer se moški in ženska povežeta kot samostojen vir svobode, miru, sreče in ljubezni.

Pot prenehanja notranjega boja in projekcije notranjih konfliktov v odnose z nasprotnim spolom.

Iz partnerske zveze ustvarimo vse drugo, kot pa to, kar smo si želeli.

Čakaš in čakaš, da bi bilo drugače, a nimaš dostopa. Čeprav si tega nisi nikoli želela in se po vsej verjetnosti tega ne zavedaš, ali pa le delno, v odnosu čutiš kot, da nimaš moči narediti nobene bistvene spremembe, da si nespoštovana, in nerazumeta v osnovnih čustvenih potrebah. Pozabiš na to, kdo si lahko, ko si srečna. Moški ti postane otrok, osea v skrbništvu, ne partner. Deluješ kot da moraš stvari požreti in ugajati ne glede na to, kar ti pride nasproti. Ker je treba potrpeti. Svoje meje si izgubla in si vse drugo kot ta polna cvetlica, ki si bila, ko sta se prvič spoznala. A noben od vaju ni kriv. Smo vsi le posledica prednikov in njihovega nedelujočega načina življenja, ki se je v odnosih na nazavedni ravni prenesel na nas.

Hotela ti je pomagati, a ti ni dala tega, kar si potreboval. Mogoče niti sam nisi vedel, kaj res rabiš. Na enih točkah ti enostavno zablokira. Mogoče si tudi sam vse probal, kar si znal, pa nisi zmogel preko sebe. Umaknil si se v svoje druge interese, lahko tudi alkohol, igrice, nanizanke, ali druge utopije in fantazije, ki ti zapolnjujejo čas. Ne, da bi ti to dalo, to, kar rabiš, da bi bil celosten. Premagale so te višje sile. Moški tega niti ne delamo zanalašč. Nekatere stvari ne znamo premagati, ker smo enostavno preveč pogojeni, da se ne zmoremo odpreti in biti v stiku s tem, kar nas pesti. Strah te je tega, kar bi prišlo iz tebe. Ali pa da bi se pred njo osramotil in izgubil še tisti zadnji košček moškosti, ki ti daje nek smisel.

Nenehno se moški dokazujemo, da smo dovolj dobri, ali s svojo močjo, trdoto, ali pa mehkužnostjo, poklekanjem in ustrežljivostjo. V partnerki nevede hlastamo za nečemu, kar nam ženska enostavno ne more potešiti. Nekontrolirano miselno in energijsko ‘lezemo v mednožje’, kjer nezavedno iščemo pot nazaj v objem maternice, kjer je bil svet še ves varen, lep in brez skrbi. Ali pa zamerimo in se umaknemo v svoj kot, ali pa hodimo naokrog s tem z oblakom zamere, za katerega še sami ne vemo, zakaj ga nosimo. Vsi to delamo, bolj ali manj. Razen tistih nekaj razsvetljenih 🙂 In še kar nekaj je takih stvari, o katerih tudi pišem v zakolisju.

Pri tem se eden drugemu lahko najbolj pomagava, da vse bolj dojameva, da vse to nisva midva. Da bojujeva večinoma konflikte drugih. Da eden drugemu pomagava, da vsak zase lahko to dojame.

KJE IMAMO VSAK ZASE ISTI PROBLEM?

Ni poanta v tem, da smo moški preveč otopeli, ali ženske preveč zahtevne. Vsi imamo človeški problem.
Vzgojeni smo bili v to, da se zapenjamo in iščemo krivce.

V RESNICI IMAMO SAMO 2 OSNOVNI ‘ČLOVEŠKI’ BLOKADI

Koliko si sposoben spustiti vse, kar misiš, da veš.

Eden od razlogov, zakaj se v odnosih soočamo z zidovi in negativnim izkušnjami je zato, ker nas vodi neko nezavedno prepričanje. Veliko lažje je sputiti nekaj, kar dojemaš kot le svoj pogled. Takrat ni težko sprejeti novo informacijo in ovržti svoje dosedanje razmišljanje.

Spustiti svoje nezavedne misli, svoja nezavedna prepričanja, to je častna in spoštovanja vredna spretnost. Ta prepričanja igrajo v ozadju kot pokvarjena gramofonska plošča, ali kot mantra, ki te začarano drži v tem, da ne in ne prebiješ skozi vedno iste reakcije in rezultate. In največji hec je to, da nimajo nobene veze z realnostjo. Čeprav čutiš, da imajo, so dejstva popolnoma drugačna.

Zato je v ali po težkih, napornih konfrontacijah zlata vredno, da pogledaš, kakšna mantro ali ponavljajoča se trditev tebe drži v krempljih. Tudi do največjih znanstevnih prebojev prideš takrat, ko spustiš svoje dosedanje prepričanje in si sposoben sprejmeti novo informacijo ali dejstvo. Poglej v svojo preteklost. Ali pa vzami primer Edisona in žarnice. Kaj je storil vsakokrat, ko mu nekaj ni uspelo, še posebej, preden je sestavil zadnjo žarnico. Spustiti je moral vse, kar je do sedaj vedel in znal. Odprl se je do nečesa novega. Tudi Einstein je med ležanjem v banji je pred tistem aha trenutkom najprej moral spustiti vse, kar je do tedaj mislil, da je resnica in se odpreti za nekaj novega, nepoznanega.

Če bi vsi bili prepričani vedno v iste stvari, da stvari so tako kot so, brez kakršnegakoli dvoma, nebi imeli nobenega resnega napredka. In prav to je tisto, kar nas drži nazaj, da že zdavnaj nismo ena najbolj naprednih civilizacij v vesolju. Mi pa se še vedno zapletamo v politiki, v prepričanjih in ne gledamo realnosti, dejstev – in to je tvoje, moje delo, če hočemo spremembo ali v partnerskemu odnosu, odnosu s starši, otroci ali globalno. Sprememba se v vseh pogledih začne pri sebi.

Kot par se ujameva v past ravno v pogovarjanju o konceptih. Ko ne govoriva o najinem doživljanju kot samo svojem prepričanju, izkušnji ali pogledu. Ko vse jemljeva kot pribito resnico.

Koliko si sposoben čutiti, čemur se upiraš čutiti.

Zakaj je tako moški in kot sem spoznal velikokrat tudi ženska tako čustveno otopela in da si dovoli čutiti samo povrhen del čustev, ne pa jedra bolečine, kamor mu vse te nezaželjene situacije, odnosi, interakcije, drezajo, je zato ker si ne upamo čutiti. Vsak iz svojih razlogov.

Naučeni smo bil držati zid, oklep. Moški tu vodimo. Po vsej verjetnosti je bil tam oče, ki tudi sam ni znal biti s svojimi čustvi, ranjenostjo, trmo, prizadetostjo itd., tako kot večina, če ne vsi. To, da mora biti moški močan, se je skozi rodove preneslo nanj v povsem napačni obliki. In moški smo tako postali neodorasli otroci, ki čez sebe dajejo navidezen oklep moči in samostojnosti.

Moč ni biti otopel in brezčuten. Moč je v ranljivosti in sposobnosti čutenja. Saj šele takrat postaneš imun na psihične in tudi fizične napade. V borilni veščini Aikido je enako. Vsak čustveni upor ali zanikanje te ustvarja šibkega telesno. Česarkoli si ne dovoliš čutiti in uvideti v sebi, lahko nasprotnik uporabi, da te premaga.  Kjerkoli je napetost je šibka točka.

V odnosu s partnerjem vsa potlačena čustva iz otroštva pridejo pred strelski vod, Vsaj tako se to čuti. In takrat, ko si napaden, boš ali dal sebi prav in se ne vdal ali pa se iz situacije ali celega odnosa umaknil. Ta umik je ženski velikokrat nerazumljiv in se rabi naučiti imeti do tega sočutje. Če pa vztraja pri svojem prav in ti s tem vztrajno škoduje, pa moraš ti kot ženska narediti, kar je zate prav, za tvojo srečo. To je njegova izbira, da tako reagira, četudi nezavedna. In vse, kar rabi je tvoje dopuščanje, da se s tem sooči. S tvojo pomočjo, ali pa drugače. Da se bo počutil neobsojanega za to. Ker tudi to ni on, ampak breme, ki ga ne zna prepoznati, od kod, od kod mu vse te reakcije. Če pride do tega, da to ženski škoduje, pa je njegova dolžnost, da se s tem sooči. Vsekakor pa mu s tem ni lahko. Je noranji razkol in bitka.

Pomembno je, da imaš kot ženska zavedanje, da mu vse to dreza v nekaj, kar je pobral od svojega očeta in mame. Bolj, ko boš ti ob tem poskrbela zase in za svoj dobro počutje in stabilnost, bolj boš koristila tudi njemu, da se osvobodi nezaželenih reakcij in vedenj, ki tvoje odnosu puščajo neizpolnjene. Postavljen bo pred izbiro, saj se ne bo več mogel zapletati vate. Imel bo prostor, da dojame, da je to njegova stvar, njegova odgovornost. Ali vztraja, ali se umakne, ali pa na temu nekaj naredi. In ti si potem lahko izbereš, ali je vreden tvojega partnerstva ali ne.Hkrati prevzami svojo odgovornost, bodi sama iskrena do njega in do sebe. Razvijaj razumevanje in sočutje do njega, da se bo počutil sprejetega točno tak kot je in kot ni. Tudi, če je kreten. Več o 2 specifičnih mošklih čustvih si preberi tukaj.

Čas je, da razvijava svojo čustveno inteligenco – sprejemanje čutenja tega, kar se bojiva čutiti ter sprejemanje eden drugega takega kot sva in kot nisva. Na tem sloni najina svoboda, notranji mir, sreča in ljubezen. Brez razumevanja sebe, jih bova iskala na napačnih kocih ali zahtevala eden od drugega. Vse je v zavedanju, da v tem procesu ni samo moški, čeprav mogoče zgleda, da smo moški glavni krivci. V tem sva oba. Vsak s svojimi zidovi, ki sva jih podedovala ali se jih priučila od staršev.

POMEMBNO: Čeprav večkrat uporabim besedo moraš, mora, jo uporabljam zgolj zaradi tega, da se ti bolj utisne, kakšno moč imaš v sebi ti in on. Da sta velika človeka. Da sta zmožna izjemnih premikov. Tega ne jemlji kot obvezo ali kot da ni druge možnosti izbire. Sam/sama si izberi, kaj boš storil/-a in kaj ne, v skladu s svojo presojo, kaj je prav in kaj ne.

Šele z vse bolj celostnim dojemanjem moškega in njegovih (ne)sposobnosti čutenja boš lahko vse lažje tudi povzročil/-a spremembo. Vsa druga prizadevanja, ki delujejo samo na površju odnosa, v nepomembnih argumentih in ping pongu ne gredo do izvora, in ti bodo na dolgi rok stvari samo odložile in otežile. Vsaka stvar ima svoje posledice, tudi če jih ignoriraš. Če ne v tem odnosu, pa boš z isto stvarjo delal/-a v naslednjem ali če ne drugo, v zadnjih trenutkih tvojega življenja, ko bo že vse mimo.

Najbolj ti bo žal za ves čas in energijo, ki si jo zapravi, brez da bi se lotil pravih vzrokov.

Si pripravljen/-a vstopiti v zakolisje moškega sveta?

Prejmi vse, kar moški večinoma zamolčimo ali zadržujemo v sebi, pa bi bilo prav, da bi povedali.

Če bi rad, da se ti pri čemurkoli posvetim osebno, mi piši na zasvobodo@ljubevnik.si

Vabljen/-a tudi na moje dogodke.